Na začetku poletja, ko smo se veselili uspešno zaključenega šolskega leta in poletnih počitnic, nas je pretresla vest o smrti sodelavke Vide Červ. Izgubili smo odlično glasbeno pedagoginjo in žensko z velikim srcem. Razdajala se je dijakom in sodelavcem, svoji družini in okolici. Ljubezen je posvečala glasbi, literaturi, zlasti poeziji, in še marsičemu.
Premogla je zdravo inteligenco in širok pogled. Z gimnazijsko izobrazbo si je ustvarila trdne temelje, ki jih je strokovno nadgradila na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Osebnostne lastnosti, izobrazba, lastne težnje po izpopolnjevanju ter življenjske preizkušnje so jo izoblikovale v plemenito osebo in take se spominjamo tudi njeni sodelavci.
Vida je bila srčna, načelna in neposredna. Ljubila je življenje ne glede na to, kako se je obarvalo. Zdelo se je, da je bil optimizem njena zavestna odločitev. Še tako neprijetno situacijo je znala obrniti v pravo smer. Vedno je izkazovala pripadnost svojemu poklicu in šoli. Imela je pogum, da izrazi to, kar misli, da si upa biti kritična in glasno podvomiti v pravilnost struktur. Svoje misli je znala ubesediti spoštljivo in uvidevno.
Imela je naravni občutek za dobro in pravično. Ko jo je nekaj zares razjezilo, je z markantno gesto udarila po mizi in rekla: »Ma, tu se mi pa res ne zdi prou!« Znala je biti tudi duhovita in je s svojimi pripombami pogosto popestrila ozračje na konferencah.
Ne bomo pozabili njene pozitivne naravnanosti in veselja do življenja, njene širine, iskrenega zanimanja za sočloveka ter ljubezni do znanja in umetnosti. V zbornici je nekoč glasno prebrala zgodbo o miški, ki je tudi v težkih trenutkih vzklikala: »Kakšna sreča, da imam srečo!«
Že v življenju na Zemlji je našla stik z večnostjo, ki nam jo je skušala približati tako s svojo ljubeznijo do ustvarjanja kot tudi v mimogrede navrženi ironični opazki. Ta je zazvenela kot dobronameren opomin, da smo lahko bolj prizadevni v zasledovanju dobrega in v odnosu do sočloveka.
Bila je pobudnica mnogih aktivnosti na šoli. Imela je izvirne ideje za projektne in razredne dneve, zelo se je potrudila tudi pri njihovi izpeljavi. Na ekskurziji v Francijo nam je na poseben način približala francosko glasbo, ko je na lajnico odvrtela znano francosko melodijo in nas navdušila s pesmico o mrtvem petelinu.
Mlajši sodelavci se je spominjamo še kot svoje gimnazijske profesorice, ki je s svojim delom oživljala misel Kdor poje, slabo ne misli. Imela je poseben dar za delo z mladimi. Znala je verjeti v vsakogar; vzpodbuditi, pomagati ter pohvaliti še tako krhek poganjek.
V glasbenem aktivu smo se dobro razumele. Vida bi dodala: »Se skregamo, toda vsaka zna stopiti tudi korak nazaj.« Doživljale smo jo kot navdih in zgled, kako biti dober, etičen, topel, obenem pa vse to živeti, spontano širiti in predajati. Ob njej si preprosto moral biti svoja najboljša verzija človeka in učitelja. Mlajših kolegic ni podpirala samo pri strokovnem delu, do njih je bila tudi materinska. Najmlajšo je vedno nagovorila z besedami: »Ojla, deklica draga!«
Zavzemala se je za ohranjanje in prepevanje ljudskih pesmi. Ob praznovanju rojstnih dni sodelavcev je vedno z navdušenjem intonirala Kol’kor kapljic, tol’ko let. Iskreno se je veselila dosežkov drugih. Ko je bil na konferencah kdo od sodelavcev pohvaljen, je z aplavzom nakazala, kako pomembno je, da cenimo drug drugega in da si to tudi pokažemo.
Do sebe je bila stroga. Skrbela je tako za fizično zdravje in kondicijo kot tudi za duhovno rast. Občudovali smo njeno materinsko modrost in srčno kulturo. Podarila je življenje sedmim otrokom in jih vzgajala v ljubezni do sočloveka, znanja in kulture. Koliko slovenskih mam na Prešernov dan zbere otroke okrog mize in z njimi bere Prešernove pesmi? Vida je to počela in v tem postala zgled tudi drugim mamam.
Njena bolezen je izbruhnila v začetku preteklega šolskega leta. Pogumno se je soočala z njo, mi pa smo ves ta čas upali in verjeli, da jo bo premagala in se znova vrnila med nas. Toda človek je že z rojstvom zapisan tudi smrti, ki nekoč pride …
Vida je verjela v posmrtno življenje, da je smrt le prehod v duhovno obliko bivanja. Manca Košir je zapisala, da so vrata rojstva in smrti ista, kaj je vstop in kaj izstop pa ostaja skrivnost. Od vsega, za kar si človek prizadeva, je najpomembneje, da ljubi – z ljubeznijo, ki se ne odraža samo kot čustveno vznemirjenje ali telesna naklonjenost, ampak so to tudi solze, bolečina, trpljenje, odpuščanje, razdajanje … In to ljubezen je Vida poznala. O njej ni govorila, jo je pa živela.
Draga Vida, hvala ti za vse lepe trenutke, spodbudne besede, zapete pesmi, prešerne nasmehe, svetel zgled ljubezni in veselja do življenja. Nikoli se ne boš zares poslovila od nas, ostala boš z nami – v naših srcih, mislih in dejanjih.
Vlasta Lokar Lavrenčič in ostali sodelavci iz kolektiva Srednje šole Veno Pilon Ajdovščina
